Od perfekcionizma k ‘dovolj dobra mama’ – kako?
“Če bi se bolj potrudila, bi bilo lažje.”
“Če bi bila bolj organizirana, bolj potrpežljiva, bi bil dan lepši.”
“Če bi vse naredila prav, bi končno imela občutek, da sem dobra mama.”
Zveni znano?
Veliko žensk živi s tihim občutkom, da ni nikoli dovolj. Da bi moralo biti še malo bolje, bolj urejeno, bolj umirjeno, da bi bile lahko mirne same s sabo. In čeprav vemo, da popolnost ne obstaja, nas ta notranja tiha napetost pogosto vodi v izčrpanost, dvome in tiho nezadovoljstvo.
Kje se perfekcionizem sploh začne?
Perfekcionizem ni zgolj stvar visokih pričakovanj. Pogosto gre za obrambni mehanizem – način, kako skušamo v vsakdanjem kaosu ustvariti občutek varnosti. Vzor, ki smo ga prevzele že zgodaj, pogosto nezavedno. Morda si v otroštvu doživljala, da si bila pohvaljena takrat, ko si bila »pridna«, »urejena«, »uspešna«. Morda si doma gledala mamo, ki ni pokazala, da ji je težko in si tako prevzela podobo, da je »dobra mama« tista, ki vedno zmore. Ali pa se te je preprosto oprijel občutek, da moraš biti odlična, da boš sprejeta.
A kdo pravzaprav je “dovolj dobra mama”?
Ta izraz je prvi uporabil britanski pediater in psihoanalitik Donald Winnicott. Ni govoril o popustljivosti ali brezbrižnosti. Ravno nasprotno – govoril je o tem, da otrok ne potrebuje popolne mame. Potrebuje dovolj dobro.
To pomeni:
da ga ne zmoreš vedno potolažiti v trenutku,
da kdaj rečeš “ne”, čeprav se joka,
da ti kdaj zmanjka energije,
da ne znaš vedno pravilno odgovoriti.
In da vse to ne pomeni, da delaš nekaj narobe.
Kaj pomaga pri spuščanju pritiska?
1. Zavedanje, da “popolno” ne obstaja.
Tvoj otrok ne potrebuje mame, ki nikoli ne naredi napake. Potrebuje mamo, ki se zna opravičiti, ki se uči in ki zna biti resnična.
2. Nežno opazovanje notranjega glasu.
Kje se pojavi tisti znani pritisk? Ob kosilu? Ob primerjanju z drugimi? Ko otroka ne uspavaš z nasmehom? Poskušaj ga prepoznati, ne da ga takoj presojaš.
3. Pravilo 70 %.
Če je nekaj narejeno 70 % dobro – je to dovolj. Tudi v starševstvu. Tudi pri kosilu. Tudi v odnosu. S tem ustvarjaš prostor – ne le zate, tudi za otroka, da ne rabi biti popoln.
4. Vzpostavljanje odnosa tudi skozi napake.
Ko rečeš: “Danes sem bila razdražena. Žal mi je. Naslednjič bom poskusila drugače.” otroku pokažeš, da si človek. In da je ok, če tudi on kdaj ni popoln.
Si že dovolj dobra.
Ne pomeni, da ti ni težko.
Ne pomeni, da ne dvomiš vase.
Pomeni pa, da si v svoji resničnosti, s svojim trudom, svojo ranljivostjo, svojo človeškostjo, dovolj.
“Če čutiš, da je čas, da te kdo pri tem podpre, je to dovolj dober razlog, da narediš prvi korak.”
Brez dokazovanja. Samo zato, ker si.
Kako sprememba vpliva na otroke
Ko začnemo opuščati perfekcionizem, pogosto ugotovimo, da ne gre le za manj strog odnos do sebe, ampak tudi za spremembo celotnega vzdušja v družini. Ko si mama dovoli biti resnična, se otroci učijo, da je v redu biti človek z napakami, nepopolnimi dnevi in trenutki, ko ni vse pod nadzorom.
Raziskave potrjujejo, da imajo otroci staršev, ki so čustveno dostopni in hkrati pristni v svojih omejitvah, boljšo odpornost in več zaupanja v sebe (vir). To pomeni, da jim s tem, ko spustimo pritisk, ne odvzamemo varnosti – nasprotno, jo povečamo.
Ko je čas za podporo
Če si že dolgo v krogu visokih pričakovanj do sebe, ti lahko pomaga, da v to pot ne greš sama. Včasih je dovolj že to, da imaš ob sebi nekoga, ki razume, kako globoko so ta prepričanja lahko zasidrana, in ti pomaga prepoznati trenutke, ko jih nehote ponavljaš naprej. Prav zato sem ustvarila storitev svetovanje za starše, kjer skupaj poiščeva poti do bolj sproščenega, a še vedno zavestnega starševstva.
Pomembno je vedeti, da “dovolj dobra mama” ne pomeni, da ti ni mar ali da si popustljiva. Pomeni, da si pripravljena gledati na svoj trud skozi bolj realne oči, ceniti male zmage in priznati, da si vredna počitka. V praksi to lahko pomeni, da si vzameš nekaj minut tišine med tem, ko se otrok igra, ali da sprejmeš, da danes kosilo ni popolno – in to je povsem v redu.
Vsaka sprememba zahteva čas in nežnost. Tudi ko se pojavi stari glas perfekcionizma, se lahko odločiš, da ga boš slišala, ne pa poslušala. Tako korak za korakom gradiš prostor, kjer sta mir in pristnost pomembnejša od popolnosti.
